Bob Moore je pred šestindvajsetimi leti z Yamaho postal svetovni prvak v motokrosu po neverjetnem uspehu v 125-kubičnem razredu. Do danes ostaja zadnji Američan, ki je osvojil svetovno prvenstvo v motokrosu FIM in eden najbolj cenjenih športnih prvakov.

Moore, ki prihaja iz Kalifornije, je bil v ameriškem svetu superkrosa uspešen že v mladih letih. Z rosnimi 18 leti je v svoji debitantski sezoni osvojil prvi naslov z zmago na prvenstvu v superkrosu AMA 125 West Coast leta 1985, preden je prek Atlantika prispel v Evropo, da uresniči svoje sanje o dirkanju na svetovnem prvenstvu v motokrosu FIM.

Moorove ambicije so segale še dlje, bil je odločen, da postane svetovni prvak, in se ni želel vrniti domov, dokler tega cilja ne uresniči.
 
Na svetovnem prvenstvu v motokrosu v 125-kubičnem razredu je v glavnem vozil zasebno financirana motorna kolesa in njegov talent ni ostal neopažen. Američan je bil v prvih treh sezonah ves čas med favoriti in končal med desetimi najboljšimi vozniki na prvenstvu. Leta 1989 pa je doživel preboj in v skupnem seštevku končal na četrtem mestu.

Leta 1990 je Moore na prvenstvu v 125-kubičnem razredu v skupnem seštevku končal na drugem mestu, ko je premagal voznike, kot je Stefan Everts, toda naslednje leto je bil zmagi bližje kot kadar koli, saj je imel le pičlih devet točk manj kot Belgijec, ki je postal najuspešnejši prvak v motokrosu na svetu.

Moore je pred sezono 1992 postal del Yamahine ekipe, da bi tekmoval na svetovnem prvenstvu v motokrosu v 250-kubičnem razredu. Čeprav je bila to zanj nova kategorija, je ponovno končal na drugem mestu za moštvenim kolegom, Yamahinim dirkačem Donnyjem Schmitom, in tako Yamahi pomagal, da pride do naslova proizvajalca.

Po mirni sezoni leta 1993, med katero se je tudi poškodoval v Foxhillsu, je Moore na svetovnem prvenstvu leta 1994 znova tekmoval v 125-kubičnem razredu, ko je Yamaha ravno predstavila preoblikovano motorno kolo, ki ga je prilagodil Michelle Rinaldi.

To je bila zmagovalna kombinacija že od samega začetka, saj je Moore v prvem krogu osvojil skupno zmago v italijanskem mestu Gallarate, temu pa je sledila druga skupna zmaga v sezoni v tretjem krogu v argentinskem Carlos Pazu.

Sledili sta še zmagi na Veliki nagradi Švedske in Nemčije, med predzadnjim krogom v Foxhillsu pa se je Moore približal temu težko dosegljivemu prvemu naslovu. Američan je bil na stezi, na kateri se je prejšnje leto poškodoval, v dobri formi in se je med prvo dirko še bolj približal skupni zmagi, njegov dolgoletni tekmec Alessio Chiodi pa je končal peti.

Italijan se je vrnil in zmagal v drugi dirki, toda Moorovo drugo mesto mu je prineslo neomajno vodstvo, saj je imel 36 točk več v skupnem seštevku, kar je pomenilo, da je v belgijskem Borgloomu potreboval le štiri točke za osvojitev naslova prvaka.

Moore je v Belgiji ostal hladen in zavladal na otvoritveni dirki ter tako leta 1994 osvojil naslov svetovnega prvaka v motokrosu v 125-kubičnem razredu. Ni bilo veliko časa za veselje, a na drugi dirki je znova zmagal ter sezono zaključil tako, kot jo je začel – z zmago na Veliki nagradi.

Moore je nadaljeval tekmovanja v 125- in 250-kubičnem razredu ter v svoji karieri osvojil 28 zmag, prav tako pa je bil zelo uspešen tudi kot vodja ekipe. Moore je ustanovil znano fundacijo Road 2 Recovery, leta 2017 pa je bil zaradi svojih športnih dosežkov sprejet v dvorano slavnih AMA.