Leta 1973, le eno leto za tem, ko se je Yamaha prvič udeležila svetovnega prvenstva v motokrosu FIM, je Hakan Andersson z novim modelom YXM250 osvojil prvi svetovni naslov v zgodovini znamke in zmagal v 250-kubičnem razredu.

Pred prvo zmagovalno sezono si je švedski zvezdnik že ustvaril sloves vrhunskega voznika na svetovnih prvenstvih v motokrosu FIM. Anderson se je leta 1966 na domačih tleh na svojem prvem nastopu na svetovnem prvenstvu za Veliko nagrado Švedske povzpel visoko na lestvici in osvojil tretje mesto.

Čeprav je zaradi predrte pnevmatike na drugi dirki izpadel iz tekmovanja, je bil njegov potencial jasen in svetovnega prvenstva leta 1967 se je udeležil v 250-kubičnem razredu. Dirkač, rojen v mestu Uddevalla, je svojo debitantsko sezono končal na šestem mestu, naslednje leto pa je po zmagah na dveh tekmah osvojil svojo prvo Veliko nagrado v mestu Holice na Češkoslovaškem.

Leta 1968 je bil Andersson na lestvici na drugem mestu takoj za Joelom Robertom, ko si je na tekmi za Veliko nagrado Nizozemske nesrečno zlomil desno nogo. Vrnil se ni niti leta 1969, ko ga je njegova ekipa poslala na prvenstvo Trans-Am v ZDA kot dodatno rehabilitacijo.

Andersson se je na svetovno prvenstvo vrnil leta 1970, vendar še vedno ni popolnoma okreval po nesreči leta 1968 in je bil tako v končnem seštevku na 13. mestu.

V sezoni 1971 svetovnega prvenstva v motokrosu FIM je bil popolnoma osredotočen in v svoji formi ter odpeljal izjemno sezono, ki jo je končal na 2. mestu ter tako švedski ekipi pomagal do naslova podprvaka v tekmovanju Trophée des Nations, sam pa si je prislužil še naslov švedskega prvaka.

Takrat je Yamaha pred začetkom sezone 1972 naznanila, da se bo vključila v svetovno prvenstvo v motokrosu FIM in da bo Andersson z modelom YZ637 tekmoval v 250-kubičnem razredu. Sledile so številne zmage, saj je Andersson osvojil Veliko nagrado Švedske in Švice ter sezono drugo leto zapored končal na 2. mestu.

Yamaha vedno stremi k inovacijam in tako je v sezoni 1973 predstavila model YZM250 z novim sistemom vzmetenja Monoshock, ki zagotavlja dodatno stabilnost na zahtevnih grbinah in izboljšuje vzdržljivost.

Te nadgradnje so bile uporabljene v tretjem krogu v belgijskem mestu Wuustwezel in Andersson je na prvi dirki motornega kolesa dosegel tudi svojo prvo zmago za Veliko nagrado. Ta zmagoslavni pohod se je nadaljeval še v naslednjih dveh krogih, ko je Šved dosegel tri zaporedne zmage za Veliko nagrado, in sicer je zlato osvojil na Veliki nagradi Švice (v mestu Payerne) in Poljske (v mestu Szczecin).

Zmagam na dirkah v Jugoslaviji (Orehova vas) in Franciji (Cassel) je sledila še ena zmaga za Veliko nagrado v finskem mestu Hyvinkää, pred domačo Veliko nagrado na Švedskem pa je bil Andersson tik pred osvojitvijo naslova svetovnega prvaka.

Z odločno dvojno zmago in njegovo peto zmago na dirki za Veliko nagrado v sezoni je leta 1973 na progi Ulricehamn, le dve uri oddaljen od kraja, kjer je odraščal, osvojil naziv svetovnega prvaka v motokrosu FIM.

Na začetku naslednje sezone si je Andersson resno poškodoval hrbet, vendar je prvenstvo v 250-kubičnem razredu vseeno zaključil na šestem mestu. Prav tako je ob koncu te kampanje z ekipo Švedske prvič osvojil naslov Motocross of Nations.

V sezoni 1975 je bil na drugem mestu, vendar se je Yamaha zaradi naftne krize umaknila iz tekmovanja. Andersson je še naprej tekmoval v 250-kubičnem razredu, leta 1977 pa se je povzpel v 500-kubični razred in v istem letu osvojil samostojno zmago v tekmovanju Motocross of Nations.

V tem času je še naprej dosegal uspehe na švedskem državnem prvenstvu, ter naslovoma iz let 1971 in 1974 dodal še tri zaporedne naslove med leti 1977 in 1979. Skupno je Andersson osvojil devet zmag za Veliko nagrado, preden se je konec 70. letih prejšnjega stoletja umaknil iz tekmovanj na svetovnih prvenstvih.