Na svetovno prvenstvo se uspe uvrstiti samo najboljšim motokrosistom in le nekateri od njih osvojijo Veliko nagrado. Za prvaka je bilo okronanih nekaj posameznikov iz elitne skupine, a le enemu je uspelo osvojiti tri zmage na Veliki nagradi v enem dnevu. Nobeno presenečenje ni, da je to desetkratni svetovni prvak v motokrosu Stefan Everts.

Ta osupljiv dosežek, celo po belgijskih standardih, mu je uspel leta 2003 na stezi v Ernéeju v Franciji v finalu svetovnega prvenstva FIM v motokrosu, kjer je Everts zmagal v 125-kubičnem razredu, razredu MXGP in 650-kubičnem razredu.

Pred tem je Everts že postal najuspešnejši motokrosist vseh časov s sedmimi naslovi svetovnega prvaka in 69 zmagami na Veliki nagradi, kar je več, kot je osvojil kdorkoli pred njim.

Ko se je Stefan leta 1989 pri svojih 17 letih pojavil na svetovnem prizorišču, je bil že vroča tema zaradi uspehov svojega očeta, štirikratnega svetovnega prvaka Harryja Evertsa. Samo dve leti po svojem prvem nastopu je Everts že osvojil naslov v 125-kubičnem razredu in postal najmlajši svetovni prvak.

Po prestopu v 250-kubični razred je sledilo še več prvenstvenih uspehov, saj je Everts osvojil naslov leta 1995, 1996 in 1997 ter pomagal ekipi Belgije do treh zmag v Motokrosu narodov leta 1995 (Sverepec, Slovaška), 1997 (Nismes, Belgija) in 1998 (Foxhills, Združeno kraljestvo).

Po tem, ko je Everts zaradi poškodbe dve leti dirkal na nekonkurenčnih motorjih, je leta 2001 prestopil k Yamahi, da bi poskusil osvojiti naslov v 500-kubičnem razredu. S sedmimi zmagami na Velikih nagradah v tistem letu na motorju Yamaha YZ426F je postal prvi in edini voznik, ki je osvojil naslov svetovnega prvaka z vsemi štirimi japonskimi proizvajalci.

Ta uspeh se je nadaljeval v letu 2002, ko je Everts znova osvojil naslov svetovnega prvaka v motokrosu v 500-kubičnem razredu in v niz dodal še štiri zmage na Velikih nagradah.

Leto 2003 je bila še ena sezona, polna trofej, in na poti do zadnje dirke v Ernéeju je Everts po dominantni sezoni že osvojil svoj sedmi naslov svetovnega prvaka v razredu MXGP z močno posodobljenim modelom YZ450FM.

Pred francoskim dogodkom se je Everts po komentarju na tiskovni konferenci na prejšnji dirki odločil za dirkanje v 125-kubičnem razredu, razredu MXGP in 650-kubičnem razredu. Po tem, ko je Belgijec tistega leta že sedemkrat osvojil dvojno zmago na Velikih nagradah v 125-kubičnem razredu in razredu MXGP, bi bil to njegov prvi poskus za trojno zmago.

Kot je bilo pričakovati, je Everts z veliko premočjo zmagal v 125-kubičnem razredu ter zatem vodil od začetka do konca dirke razreda MXGP, toda največji izziv zanj je bila dirka 650-kubičnega razreda.

Glede na to, da motorja ni vozil do sobotnega prostega treninga in da je bil zaradi dirkanja v razredu MXGP in 125-kubičnem razredu že močno utrujen, je Evertsa čakala težka naloga, a se je že kmalu znašel v boju s Javierjem Garcio Vicom in rojakom Joelom Smetsom za prvo mesto. Smets je po padcu izpadel iz boja in ostala sta le še Everts in Vico.

Vodilni Everts je padel pri nizki hitrosti in zaostal za Vicom, vendar je takoj uspel pobrati motor. V nekem trenutku se je zdelo, da Evertsu ne bo uspelo premagati zadnje ovire, vendar je ujel in znova prehitel Španca ter se zavihtel na prvo mesto. Zagotovil si je zmago ter tako potrdil prvo in edino trojno zmago v motokrosu na Veliki nagradi v zgodovini svetovnih prvenstev.

Everts je nato z Yamaho osvojil še tri zaporedne naslove svetovnega prvaka, pri čemer je leta 2006 v svoji zadnji zmagovalni sezoni v svetovnem prvenstvu osvojil 14 od 15 Velikih nagrad. Z Yamaho je zmagal tudi na dveh preizkušnjah Motokrosa narodov leta 2003 (Zolder, Belgija) in 2004 (Lierop, Nizozemska), njegov rekord s 101 zmago na Velikih nagradah v svetovnem prvenstvu FIM v motokrosu pa ostaja nepremagan.