©Yamaha Motor Europe N.V. / Yamaha Motor Co., Ltd.
Informacije in/ali slike na teh spletnih straneh se ne smejo uporabljati v komercialne ali ne-komercialne namene brez izrecnega pisnega soglasja Yamahe Motor Europe N.V. in/ali Yamahe Motor Co., Ltd. Vedno vozite na varen način in upoštevajte vse lokalne cestne predpise.
1960-1969
1960 P-7
Yamaha je svojo pozornost posvetila izvenkrmnim motorjem kot novi kategoriji izdelkov, ki so jo dodali panogi izdelovanja motornih koles in na tej poti so pri Yamahi najprej razvili model P-7. Ker je temeljil na majhnih agregatih, ki so bili prvotno razviti za motorna kolesa, je ta model številne sestavne dele delil z motornimi kolesi Yamaha in je imel značilnosti ter zmogljivost agregata, ki se lahko uporablja za čolnarjenje v prostem času ali komercialno uporabo pri ribolovu; kot na primer menjalnik s prestavami za vožnjo naprej in vzvratno ter zmožnost preklapljanja med bencinom in kerozinom.
Razvojna ekipa za P-7 je bila sestavljena iz samo dveh
inženirjev. Na vsakem koraku razvoja sta se učila na podlagi soočanja s
preizkušnjami in napakami. Testi so se izvajali, dokler se ni kaj pokvarilo,
nato so motor pregledali in poiskali način za izboljšavo. Predsednik
Genichi Kawakami je pokazal močno zavezanost proizvodnji izvenkrmnih motorjev,
tako da je lokacijo, kjer je potekal razvoj, pogosto obiskoval in spremljal
napredek.
Julija leta 1960 so pri Yamahi na trg končno lansirali svoj prvi izvenkrmni motor – model P-7. Proizvodni načrt je vseboval 200 enot na mesec. To je zaznamovalo začetek zgodovine družbe Yamaha, povezane z izvenkrmnimi motorji, kljub temu, da je bil ta agregat glasen in je močno vibriral.
Motor
To je bil zračno hlajeni, dvotaktni, 123-cm3 model s 7 KM.
1961 P-3
Šele leto po tem, ko so predstavili model P-7, je trg začel prepoznavati in sprejemati izvenkrmne motorje Yamaha ob izdaji drugega modela – P-3. Model P-3 je bil razvit in izpopolnjen na podlagi povratnih informacij neposredno s trga. Razvili so ga prav za potrebe rastočega komercialnega trga, kjer so agregati z močjo 3 KM predstavljali dejanski standard.
Ker je bil razvit s poudarkom na vzdržljivosti agregata in odpornosti proti koroziji, je bil model P-3 še posebej odporen na odrgnine. Za to je poskrbela uporabljena ekskluzivno razvita aluminijeva zlitina s silicijem. To je bil prvi izvenkrmni motor, izdelan na domačih tleh, ki je uporabljal tlačno ulite dele, zato je bila oblika lažja in bolj kompaktna. Posebno pozornost so posvetili tudi preprostemu zagonu in upravljanju motorja. Rezervoar za gorivo modela P-3 je zasnoval ženski del osebja, kar je bilo za tiste čase nenavadno, a je vse skupaj povezovala skupna Yamahina vrednota: inovacija.
Takrat so bili precej priljubljeni rdeči izvenkrmni motorji in obalni pas je bil resnično videti kot morje rdeče barve. Eno leto po predstavitvi modela P-3 pa je bilo v vodi videti več rumenih pokrovov motorjev, saj so izvenkrmni motorji Yamaha množično prodrli na obale Japonske.
Motor
Motor je poganjal 63-cm3, zračno hlajeni, enovaljni agregat s 3 KM. Izdelan je bil iz aluminijaste zlitine, ki je vsebovala silicij.
1968 DT-1
Model DT-1 se je začel razvijati, ko so na dan prišle informacije, da je prodaja cestno-športnih motorjev slaba in da postajajo vedno bolj priljubljeni modeli, ki omogočajo prosto vožnjo – ne le na javnih cestah, temveč tudi po travnikih in gorah. Yamaha se je zato odločila, da prvič poskusi oblikovati tako vrsto motornega kolesa. Vodja za razvoj in preskušanje na sedežu Yamahe je bil začuden nad zamislijo o novi vrsti motocikla, ki bi združeval lastnosti motornih koles za motokros in trial ter bi hkrati omogočal vožnjo po običajnih cestah in na terenu.
Vendar pa je prav ta inovacija pripeljala do uspeha modela DT-1. Model je bil tako zelo prodajan (na mesec se je prodalo 500–600 enot), da je tako rekoč ustvaril trg terenskih motornih koles, ki so postala pomembna kategorija motociklov.
Motor/okvir
Model DT-1 ima 250-kubični, enovaljni motor. Da bi motor naredili bolj primernega za masovno proizvodnjo modela DT-1, so ga predelali na osnovi motorja Yamahinega modela YX26, pravega motocikla za motokros, ki je maja leta 1967 osvojil japonsko prvenstvo v motokrosu. Vrtina x gib modela DT-1 sta ostala enaka kot pri osnovnem modelu – 70 mm x 64 mm. Za okvir so uporabili visoko odporne jeklene cevi in vzdržljivo šasijo, ki je bila dovolj trpežna za proizvodni model.
